Voz zapravljivček

Aprila letos se je etnološka zbirka Vojaškega muzeja Tabor Lokev povečala za še en neprecenljiv predmet. V vasi Prelože, ki se nahaja v neposredni bližini Lokve, se je na hišni številki 15, po domače »pri Boštjanovih« ohranil voz zapravljivček (ogrski model) iz druge polovice 18. stoletja. Bil je v izredno slabem stanju, tako da je bilo potrebno celega restavrirati.

Vse do iznajdbe in uveljavitve avtomobilov, avtobusov, prikolic, tovornjakov itd. je bil voz glavno prevozno in tovorno sredstvo ali orodje, ki je družinam pomenil premoženje, lažje življenje, večje možnosti za preživetje. Človeka je spremljal v vsem njegovem življenjskem ciklusu. Včasih je njegova vloga nastopila že pri porodu, ko je gospodar hiše odšel z njim po babico, da bi pomagala pri porodu. Na vloge voza so se privajali tudi otroci z doma izdelanimi vozički. Pomembno vlogo so imeli tudi vozovi pri fantovskih veselicah (»vizitah«) pred odhodom na služenje vojaškega roka kot tudi pri prevažanju nevestine bale. V primeru bolezni so z njim odšli tudi po zdravnika ali po zdravila. Zadnja postaja voza v življenjskem ciklusu človeka pa je bil prevoz umrlega na pokopališče.

Poleg tega pa je nastopal tudi kot vsakodnevno tovorno sredstvo, s katerim so prevažali drva, poljske pridelke, gnoj, seno in drugo blago. Glede na vrsto blaga so izdelali različne tipe vozov in opreme. Zapravljivčka, ki je bil namenjen za prevoz ljudi in raznega blaga, so si poleg delovnih vozov (običajno en lažji in en težji) lahko privoščili le bogatejši kmetje, kar so »Boštjanovi« v Preložah tudi bili. Nenazadnje so imeli tudi gostilno z baliniščem, ki je delovala verjetno vse do konca druge svetovne vojne. Do kdaj in v kakšne namene so »Boštjanovi« zapravljivčka uporabljali, se natanko ne ve, saj je bil letos po dolgem času ponovno najden v podirajoči se hiši. Verjetno pa je bil v času med obema vojnama uporabljen za prevoz pridelkov in mleka za prodajo v Trst.

Vozovi so bili vtkani v skorajda vse sestavine človeškega življenja. Nastopali so pri delu, glavnih mejnikih človeškega življenja, v vojnah kot tudi v turizmu. Na tem mestu bi radi opozorili, da so vsakdanji predmeti iz preteklosti, kakršni so vozovi, del nas samih in da je prav, da se ohranijo v muzejih, če zanje v hišah ni več prostora in so obsojeni na propad. Nenazadnje so materialni vir, ki priča o vsakdanjem življenju naših prednikov.