Registrska tablica

Registrska tablica za kolo z enim sedežem

Ob današnjem dnevu (21. 5. 2021), ko poteka mednarodna akcija Bike to Work Day, »prikolesari v službo«, vam predstavljamo registrsko tablico za kolo iz časa Kraljevine Italije, ki je v lasti Vojaškega muzeja Tabor Lokev.

Industrijska revolucija in tehnični razvoj po sredini 19. stoletja sta omogočila, da se je tako imenovano »dvokolo« uveljavilo kot prevozno sredstvo širšega kroga ljudi. Postalo je del vsakdanjika za hitrejši prevoz od točke A do točke B, uporabljati pa se ga je začelo tudi za rekreacijo. Po prvi svetovni vojni, ko je Avstrijsko primorje z rapalsko pogodbo postalo pravno formalno del Kraljevine Italije, je postalo kolo tudi predmet obdavčitve. 31. decembra 2021 je civilni komisariat za Julijsko krajino izdal odlok z določbami, »ki urejujejo v starih provincah Italije davek na vožnjo s kolesi, motocikli in avtomobili ter na plovbe s motornimi čolni«. Odlok je vstopil v veljavo 1. januarja 1921, čas za poravnavo davka pa je bil 28. februar. Vsak, ki se je želel po javnem prostoru peljati z enim od omenjenih prevoznih sredstev, je moral v koledarskem letu plačati določen znesek. Za kolesa in »slične naprave« je davek sprva znašal 10 lir, podvojil pa se je, če je imelo kolo ali podobna naprava dva sedeža. Z leti se je davek nekoliko povečal, o čemer govori tudi objavljena registrska tablica iz leta 1943, ko je davek za kolo z enim sedežem znašal 12.50 lir. Dokaz za poravnavo davka so bile ravno registrske tablice, »marke«, ki so jih izdajali na občinah. Ob njihovi izdaji so morali občinski uradniki vrezati na mesto iz aluminija določen znak, kupec pa je moral tablico brez znaka zavrniti. Poleg tega je tablica vsebovala še liktorski znak (»fascio«), leto izdaje in znesek ter kratici pokrajine, v kateri je občina ležala, in številko. Uporabniki so morali registrske tablice namestiti na sprednji del kolesa, pod balancami, in sicer tako, da so bili vidni vsi podatki.

Plačevanje davka pa ni odtegnilo kmečkega prebivalstva za uporabo koles, ki so bila za ženske iz bližnjih vasi Trsta eno od glavnih sredstev za prevoz v službo – to je bila prodaja mleka in ostalega kmečkega živeža v pristaniškem mestu. Njihova kolesa so imela ob straneh zadnjega kolesa dva prtljažnika in enega manjšega spredaj. Manjše vrče za mleko ali torbe z blaga so pogosto obesile tudi na balance. Tiste iz nekoliko bolj oddaljenih krajev pa so si omislile vozičke, »premce«, ki so jih potiskale pred sabo, nekatere pa so uporabljale tudi vlak ali tramvaj.

V današnjem času, ko stremimo k trajnostni mobilnosti in zmanjšanju uporabe osebnih avtomobilov, saj le-ti negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi, so nam kmečke ženske, ki so se z javnim potniškim prometom in kolesi dnevno podajale v Trst za borni zaslužek, postale občudovanja vreden zgled.