Komemoracija v spominskem parku NOB v Lokvi

Krajevna organizacija ZZB za vrednote NOB Lokev je kot vsako leto tudi letos, v sredo, 27. oktobra 2021 organizirala komemoracijo v spomin in poklon 31 padlim borcem in 6 žrtvam nacifašističnega nasilja iz Lokve in Prelož, ki so se v drugi svetovni vojni borili za svobodo svojega naroda in boljšo prihodnost vendar ju niso dočakali.

Na komemoraciji je nastopal moški pevski zbor Tabor Lokev, častni občan Občine Sežana in član Krajevne ZZB za vrednote NOB Lokev Srečko Rože z recitacijami pesmi Karla Destovnika – Kajuha, dipl. zgodovinarka Anja Rože in Irena Rože, ki je prav tako članica Krajevne ZZB za vrednote NOB Lokev za povezovanje programa. Anja Rože se je v svojem govoru osredotočila na izvedbo italijanske prisilne mobilizacije mož in fantov v posebne italijanske bataljone v katere so bili mobilizirani tudi možje in fantje iz Lokve in Prelož. V govoru se je dotaknila vseh padlih borcev in borke ter žrtev fašističnega nasilja.

Predstavniki Krajevne ZZB za vrednote NOB Lokev so položili cvetje in venec k spominski plošči padlih in žrtvam nacifašističnega nasilja ter k spomeniku Virgilija Ščeka, duhovnika, narodnega buditelja in publicista, ki je dobil v Lokvi zatočišče pred italijanskim fašističnim preganjanjem pri lokavskem kaplanu Tonetu Požarju.

Govor Anje Rože
S pogodbami sklenjenimi v letih po prvi svetovni vojni je okrog pol milijona Slovencev in Hrvatov ostalo na zahodni strani Rapalske meje. Postali so izpostavljeni naraščajočemu fašističnemu nasilju in zatiranju, ki je vzbudil močan odpor. Italijanske oblasti so Slovence in Hrvate iz Julijske krajine od sredine leta 1940 rekrutirale v glavnem v italijanske posebne bataljone v treh fazah kot obliko nadzora in internacije. Nekateri so bili dodeljeni k rednim vojaškim enotam na svetovnih bojiščih ali k vojaškim preskrbovalnim središčem. V tretji fazi, ki se je začela konca leta 1942 in v začetku leta 1943, so italijanske oblasti izvedle obsežno prisilno mobilizacijo letnikov 1924, 1925 in 1926 z namenom zajezitve naraščajočega partizanskega gibanja. Tako so tudi v Lokvi 8. marca 1943 prisilno mobilizirali fante omenjenih letnikov. Kot piše duhovnik Virgil Šček v Lokavskih starinah je bilo v Lokvi prisilno mobilizirano 47 fantov, nekateri med njimi so komaj dopolnili 16 let. Odpeljani so bili v Aquilo v deželo Abruci. Med njimi so bili tudi padli Škabar Karel (Petračev), Gregorčič Franc (Mehlinov), Fonda Milan (Vršancev), Ban Alojz (Karetov), Gombač Ivan (Toretov),Svetina Stanko (Ščelanov), Mirc Silvester (Mrljev) in Mirc Rudolf (Mirčev). Po kapitulaciji Italije so nekateri iz italijanskih enot, nekateri pa od doma odšli v partizane. Padli Ivan Umek (Grčev), ki je bil prvi partizan iz Lokve, je dezertiral iz italijanske vojske in 4. aprila 1942 odšel v partizane. Največ mož in fantov je bilo v Brkinski brigadi oz. v Istrskem odredu,ki je bil pod komando 7. korpusa. Sila Andrej (Škrbcev) in Škabar Karel (Petračev) sta bila prva padla borca, ki sta padla kmalu po vstopu k partizanom, 30. oktobra 1943 pri Kozini. Večina jih je padla leta 1944 na območju Dolenjske, Brkinov in Notranjske, na operativnem območju 7. korpusa. To so bili Mevlja Franc (Krašev), Božeglav Ludvik (Kovščev), Božeglav Ivan (Šuštarjev), Mljač Andrej (Žvankov), Stopar Alojz (Spčov), Fonda Milan (Vršancov), Frankovič Franc (Frankečov), Muha Ivan (Muhov), Ban Alojz (Karetov), Gombač Ivan (Toretov), Čok Rudolf (Jurčkov) in Mirc Silvester (Mrljev) sta padla leta 1945. Nekateri so se bojevali v Kosovelovi in Gradnikovi brigadi ter padli na operacijskem območju 9. korpusa. Ivan Umek (Grčev), Gregorčič Franc(Mehlinov), Mevlja Andrej (Mevljev), Perhavec Jožef (Murcev), Božeglav Antonija (Kraševa). V letu 1944 so nekateri borci padli tudi v drugih državah. Božeglav Karel (pri Ruščevi Mariji) je padel ob strmoglavljenju letala zavezniške pomoči poljskim partizanom v Varšavi, Mahne Ivan (Mahnetov) je padel leta 1944 kot borec kosovsko – makedonske brigade v Primorsko – istrski četi v Debarju, mestu na zahodu Makedonije, blizu Albanske meje, Jankovič Ludvik (Mevljev) iz Prelož pa je padel v Grčiji kot pripadnik grškega osvobodilnega gibanja. Borca Svetina Stanko (Ščelanov) in Mirc Rudolf (Mirčev) sta padla kot pripadnika 1. prekomorske brigade na Balkanu ter Mevlja Stanko (Mevljev). V internaciji v Italiji sta umrla Hrovatin Jožef (Štarjotov) in Umek Andrej (Čivitnikov). Na pragu svobode, 29. aprila 1945 so Nemci v Lokvi pri kapelici sv. Notburge ustrelili mladoletnega Čok Ivana (Mohorjevega), Stopar Jožefa (Kučetovega), Stopar Antona (Peckovega) in Mljač Jožefa (Močnikovega). 22. aprila 1945 so Nemci v Lokvi ustrelili tudi mladoletnega Šušmelj Ludvika (Kernelovega). Mavec Anton (Pogorjanov) in Goranc Jožef (Gorancev) sta bila zažgana v krematoriju koncentracijskega taborišča Mauthausen v Gornji Avstriji. V koncentracijskem delovnem taborišču Gusen (podružnici Mauthausna) je umrl tudi borec Šušmelj Anton (Danielov).

Današnja slovesnost je zato namenjena spominjanju in poklonu ravno omenjenih borcev in borke ter krajanom, žrtvam nacifašističnega nasilja, katerih imena so zapisana na spominski plošči.

Kljub temu, da je od konca druge svetovne vojne minilo 76 let, je ohranjanje spomina na trpljenje in upor proti okupatorju izrednega pomena. Stremeti moramo k temu, da se podobne morije ne bodo ponovile nikoli več. Primorska enotnost in skupno delovanje za boljšo prihodnost sta bila tedaj in sta še vedno, predvsem v trenutnih kaotičnih okoliščinah v Sloveniji in drugod po svetu, ključnega pomena.